Prvi pouk se je pričel v šoli enorazrednici že leta 1848. Šolski prostori so bili v mežnariji, ki je stala na mestu, kjer je danes knjižnica. Prvi učitelj je bil Leopold Belar. Pouk takrat ni bil obvezen. Poučevali so duhovniki ali pa organisti – seveda v zvezi z verskim poukom. Ko je stekla preko naših krajev južna železnica, so se razmere v vasi spremenile. Gospodarsko in kulturno se je pričela dvigati. Dotlej izrazito kmečka vas je izgubila svoj značaj. Železna cesta je omogočila našim prebivalcem stik z drugimi kraji, ki so bili bolj razviti; videli so marsikaj novega. Prav kmalu so ugotovili, da brez znanja ni napredka. Dotedanja enorazrednica je postala premajhna, zato so se odločili zgraditi šolsko poslopje. Za gradnjo so nekaj prispevali vaščani, nekaj pa takratna oblast. Leta 1876 je bilo poslopje dograjeno in na veliki slovesnosti izročeno svojemu namenu. Na svečanosti je govoril učitelj Franc Papler, ki je poudaril, da je šola potrebna za napredek vsakega naroda. Iz šole naj odhajajo pametni fantje in dekleta, ki bodo dobri gospodarji in gospodinje, predvsem pa dobri vzgojitelji svojih otrok.
Zaradi naraščanja prebivalstva je bila leta 1889 že trirazrednica, leta 1905 pa petrazrednica. Poslopje je postajalo premajhno, zato so vaščani začeli misliti na dozidavo. Z deli so pričeli že leta 1914. Takrat pa se je zgodil odločilen dogodek – prva svetovna vojna. Dela so počasi napredovala, kajti fantje in možje so odhajali na bojišče. Mnogi se niso vrnili domov. Šolsko poslopje je večkrat zasedla vojska, pouk je bil moten. Začasno je potekal v Jeršinovi (Pirnatovi) hiši dva do trikrat tedensko po posebnem urniku tako, da so vsi učenci prišli na vrsto.
Po končani prvi svetovni vojni smo se Slovenci znašli v novi državi. Vse je bilo potrebno začeti znova. To se je poznalo tudi pri gradnji prizidka, ki je bil končan 1925. leta. Šola je bila šestrazrednica. Učenci so jo lahko obiskovali še sedmo in osmo leto, vendar samo pozimi. To je bila t.i. ponavljalna šola. Leta 1937 je postala šola že sedemrazrednica.
Za učiteljem Paplerjem je vodstvo šole prevzel Janko Žirovnik in jo vodil do 1925. leta. Od takrat naprej pa Fortunat Lampret. Šolarjev je bilo vedno več, saj so imeli skoraj vsi razredi vzporedne oddelke. V A oddelkih so se učili dečki, v B oddelkih pa deklice.
Druga svetovna vojna je prizadela tudi Borovnico. Miniranje železniškega mostu je povzročilo veliko škode – tudi šolsko poslopje je bilo poškodovano. Vanj so se naselili italijanski vojaki. Pouka ni bilo več. Učenci so dobili predčasna spričevala, napisana na italijansko-slovenskih tiskovinah. Po enomesečni prekinitvi so pouk nadaljevali v kegljišču pri Mavčevi gostilni samo učenci prvega razreda in tisti, ki so nameravali nadaljevati šolanje na srednji šoli.
V šolskem letu 1941/42 so se v naših krajih vrstile aretacije, mnoge so Italijani odpeljali v taborišča. Učitelj Anton Miklavič je bil ustreljen v Gramozni jami. Tudi takratnemu upravitelju Ljudevitu Tavčarju ni bilo prizanešeno – odpeljali so ga v internacijo.
24. novembra 1941 se je pouk pričel na novoustanovljeni podružnični šoli na Pokojišču. Že naslednje leto ga ni bilo več, ker so bile hribovske vasi požgane, ljudje pa po večini odpeljani v taborišče.
V naslednjem šolskem letu se je pouk pričel 3. novembra in končal julija 1943. Pritličje je zasedla vojska, pouk pa je bil v nadstropju. Vojaki so takrat povzročili šoli precej škode.
Šolsko leto 1943/44 se je začelo šele 3. decembra 1943 in končalo 30. junija 1944. Zadnje šolsko leto v vojni pa je bilo najtežavnejše. Pouk se v šolskem poslopju sploh ni pričel. Zavezniki so hoteli prekiniti železniško progo, zato so bombardirali predvsem most. Borovniški otroci so hodili v šolo v Brezovico in Niževec. Ker normalen pouk ni bil mogoč, se je nekako razšel tudi učiteljski zbor. Šolsko leto se je končalo že v svobodi. Ker je bila stavba precej poškodovana, se je začetek pouka pomaknil na 15. oktober 1945.
Prva leta po drugi svetovni vojni je bila v Borovnici sedemletka, potem Nižja gimnazija, dokler se ni preoblikovala v osemletno šolo. Ker je kmalu postala premajhna, so jo morali nadzidati. Slovesni otvoritvi in odkritju spominske plošče na obnovljenem poslopju smo v Borovnici prisostvovali 29. novembra 1961. A že čez 18 let je bilo potrebno ponovno zgraditi nov prizidek. Borovničani smo se odločili za samoprispevek. 26. septembra 1981 je bila »lepotica sredi vasi« pripravljena za celodnevno osnovno šolo (COŠ). Vsi učenci so imeli pouk prvič samo dopoldne.
Štiri leta pozneje je šola dobila tudi ime; poimenovali smo jo po pesniku, borcu in domoljubu dr. Ivanu Korošcu.
Od leta 1945 do danes se je zvrstilo šest upraviteljev oziroma ravnateljev. Vsak od njih je šoli pustil pečat.
Roza Debevec je ob delu učiteljice in upraviteljice zaorala še ledino za otroški vrtec v našem kraju. Borovničani smo jo poznali kot izredno vedro, na svet in življenje je gledala s svetle strani.
Helena Košuta je bila upraviteljica oz. ravnateljica več kot dvajset let. Starejše generacije se spominjamo, da je bila sposobna, vestna in delovna. Zavzemala se je za nove oblike in metode pouka. Njene so tudi zasluge, da je bila borovniška šola med prvimi v Sloveniji, ki je uvedla podaljšano bivanje. Kot učiteljica slovenskega jezika je uspela svojim učencem vcepiti ljubezen do materinščine; v začetku šestdesetih let je bila pobudnica bralne značke na naši šoli. Od takrat do danes se ta akcija ni prekinila.
Stane Novačan je borovniški šoli zapustil vidne sledove kot učitelj, ravnatelj in pedagoški vodja. Zelo uspešno je vodil mladinske pevske zbore. S številnih nastopov in gostovanj (Muljava, Stična, Litija, Celje, Kranj …) so se njegovi pevci vračali s pohvalami in priznanji. Njegovo delo je prevevala skrb za slovenski jezik. Znal je ceniti in nagraditi delo vseh tistih, ki so učencem vcepljali ljubezen do materinega jezika, in so se trudili za čimboljši uspeh. Z vso odgovornostjo in vnemo je skupaj z Gradbenim odborom vodil in nadzoroval gradnjo novega prizidka.
Ferdinand Petelin je bil ravnatelj dve mandatni obdobji. V tem času je bila borovniška šola šest let organizirana kot celodnevna osnovna šola (COŠ). Zato se je moral ubadati s problemi, ki jih ob uvedbi drugačne organizacije življenja in dela ni manjkalo.
Daniela Hanžel je bila imenovana za ravnateljico leta 1991. To je bil čas velikih sprememb v novonastali državi. Spoprijeti se je morala s številnimi težavami. Kljub temu pa so v šoli zaživele naslednje novosti: nivojski pouk (pri slovenskem jeziku že šesto leto, pri matematiki drugo leto), integriran pouk na razredni stopnji, borila se je za tretjo uro športne vzgoje v 7. in 8. razredu, uvedla športno vzgojo s profesorjem športne vzgoje in razrednikom na razredni stopnji, učencem omogočila učenje angleškega jezika od 3. razreda dalje, zavzela se je za fakultativni pouk nemščine. Uvedla je odprti dan šole, ponovno so zaživeli zbori in dramska skupina. Učenci zaključnega razreda pa so bogatejši za tretjo šolo – to je šola za življenje.
Zaključek š.l. 2001/2002 ter organizacijo pouka v š.l. 2002/2003 pa je prevzela v.d. ravnateljice, od 1.1.2003 dalje pa nova ravnateljica Nataša Lipovšek-Hrga. Prvo leto so zaznamovale priprave na uvedbo vseh novosti, ki jih prinaša devetletka – izbirni predmeti, zunanja diferenciacija, tehniški dnevi, opisno ocenjevanje … Kot da to ni bilo dovolj, je šolo v oktobru 2003 prizadel še požar. Sledila so naporna tri leta, ko je bilo treba poleg vsega pedagoškega dela usklajevati še obnovo po požaru. Le-to smo izkoristili tudi za gradnjo in ureditev prostorov, ki jih zahteva devetletka. V letu 2006 se je gradnja zaključila in v jeseni je bila slovesna otvoritev obnovljenih objektov v okviru praznovanja 130-letnice šole.
Povzeto po zborniku »Stoji učilna zidana«, ki je izšel ob 120-letnici šole.
